Pozdravljeni! Kaj reči otroku (3 leta in manj) namesto “ne se praskat”? Da jo jaz praskam ne pomaga, božanje ne pomaga, praskanje blizu ali ne drugem mestu ne pomaga. Ne vem več, kaj naj poskusim. Imate kakšen nasvet?
Lepo pozdravljeni!
Najprej je pomembno, da se zavedate, da kakršnokoli prigovarjanje v smislu preprečevanja praskanja ne pomaga in se odsvetuje, namreč ne morejo se ne praskati in tovrstni stavki vodijo v to, da se na dolgi rok naučijo potem skrivati svoje občutke, skrivati bolezen,…pa potem to vodi dodatno še v stisko, depresijo, anksioznost. Torej edine sprejemljive besede v tistem trenutku so nekako v smislu, da vidite da jo srbi in da dajmo nekaj nardit, da bo bolje. Ena najmanjših škod na koži je, da pustite da se popraska. Vem, da je to težko kar gledati, ampak dejansko se potem tako najmanj popraskajo. V praksi seveda ni tako enostavno. Poskušamo že prej storiti vse, da bi manj srbelo. Ne vem koliko veste, ampak pri atopijskem dermatitisu je ključno najprej poiskati poslabševalce in jih odstraniti, potem je tukaj redna nega kože. Konkretno pri praskanju so v izredno pomoč kreme, ki vsebujejo cinkov oksid, ker cink umirja srbenje in pomaga celiti. Ampak ker tudi suši, je običajno te kreme potrebno uporabljati v kombinaciji z vlažilnimi kremami. Proti srbenju se borimo še z različnimi spreji, mokro-suhim povijanjem, obkladki, uporabo fiziološke raztopine pri tem, mazanjem s kremo, potem pa še, da se nauči otroka praskati na čim manj škodljiv način, kot ste že omenili torej božanje, pritisk na srbeče mesto, nekateri tam kjer srbi potem takoj mažejo, drugi pošpricajo, tretji se praskajo s krtačo ali s čim takim, ki naredi manj škode. Na žalost je to najhujši simptom proti kateremu se borijo vsi atopiki in vsi znanstveniki, pa ustrezne rešitve še niso zares našli. Torej bodite nežni do sebe in imejte v mislih, da se nikakor ne morejo zadržati in se ne bojo. Mogoče se bodo v tisti sekundi zaradi vas, pa bodo potem šli nekam “za vogal” kjer se bodo potem spraskali še huje. Pravi pristop je torej opaziti in priznati stisko, težko stanje in se truditi, to je vse kar imamo. Še mnogokrat bo srbelo in še mnogokrat se bodo spraskali do krvi. Obstajajo potem še tehnike, ki pomagajo “odmisliti” srbenje in zmanjšati učinek, je pa za to starost to še zelo težko. Mogoče lahko pristopite tudi v smislu “vidim, da te srbi” pa potem npr. poskušate vprašati kaj za preusmeritev pozornost. Pa ne preusmeritev kot ignoriramo srbenje in nikakor ne igrajte “klovna”, ker to spet nikamor ne pelje, ampak je bistvo, da se njihove misli pomirijo in preusmerijo npr. na kakšen lep dogodek, na kakšen predmet, ki vam ga lahko opišejo in s tem preusmerijo misli iz neznosnega srbenja. Kot rečeno je to za to starost izredno težko, res pa je tudi da so atopiki izredno brihtni in napredni, tako da bo mogoče šlo. Za kakršnakoli dodatna vprašanja sem vam na voljo.
Ni enostavno in to srbenje človeka privede do kronične neprespanosti in skorajda norosti. Ampak postane lažje, obljubim.
Lepo vas pozdravljam,
Špela Novak