…težko prenašajo bolezni?! 🤔
Ko so bili otroci majhni se mi je zdelo, da je najtežje imeti majhnega otroka, ki zboli in ti ne more povedati kaj mu je. Vročina je ali pa ni, veliko joka…vse ostalo pa izveš ko se fizično pojavijo znaki oz. običajno ti postane jasno ob čiščenju kakšnega bruhanja ali česa podobnega. 😵😵🥴🥴
Ampak vidim, da se vsako leto, ko je otrok starejši, pozna…pa ne v dobro smer! 😅😅😅
Starejši kot so, težje prenašajo bolniške dneve. Ali pa se samo meni zdi, ker več in bolj glasno jamrajo, kar z jokom dojenčka nekako ni primerljivo 😂😂😂😂

Tudi pri obisku zdravnika…majhne otroke zamotiš, niti ne začnejo zares kričati, če sploh, pa še to potem ko ga že prešpikajo. Starejša dva že ob omembi zdravstvene ustanove v totalno dramo… 😭😭
Nazadnje sem se skoraj 15 minut pregovarjala s 6 let staro hčero ob lulanju v lonček, ker je bila zaradi samega prostora (laboratorij) tako razburjena, da se sploh ni uspela pogovarjati kaj šele poslušati, kaj ji govorim in da lulanje v lonček NE BOLI! 😅😅

No in sedaj smo pri tokratni mali zmagi.

Naša mlajša dva sta precej bolj potrpežljiva in veliko bolj stoično izpeljeta jemanje krvi ali kaj podobnega. 👏👏👏
Lahko seveda, da je to povezano z dejstvom, da sta mlajša dva tudi atopika in s tem navajena vsega hudega, ali pa z dejstvom, da sta starejša dva res redko pri zdravniku, ali pa morda z dejstvom, da sta pač taka karakterja, ali samo z dejstvom, da sta trenutno pač mlajša dva še tako majhna in lažje vse skupaj prenašata. 🤔🤔🤔
Naj bo kakorkoli že…dejstvo je, da sta mlajša dva stalno pri nekih …-LOGIH (dermatologih, alergologih, imunologih,…), kar odlično prenašata, zato moj poklon in spoštovanje! 💪💪💪
#malezmage

V naši “mali” družinici imamo štiri otroke. Pri takem številu je večkrat prisotno vprašanje (no vsaj jaz se s tem veliko ukvarjam 🤔🤔), kako je z razdelitvijo pozornosti in kvalitetnim preživljanjem prostega časa z vsakim od otrok posebej.

To vprašanje se še malce bolj poglobi, ko sta dva od teh atopika. 🙃🙃

Življenje z atopikom (AD, alergija na hrano, astma) zahteva določene prilagoditve. Nekaj dodatne pozornosti atopiki na račun svoje situacije “zahtevajo” že itak in z dobrim razlogom. Dejstvo je, da imajo zdravstvene stvari prednost, nikakor pa to ne sme biti razlog, da se ostale otroke pušča zaradi tega bolj v ozadju.

Midva se torej zadev lotevava tako, da ima vsak v družini svoj dan v tednu, ko lahko izrazi željo oz. izbira med danimi možnostmi, kaj bo za večerjo. Na ta dan se lahko odloči tudi kaj bomo počeli, kaj se bomo igrali in je takrat v ospredju. ✊✊Seveda tudi ob drugih nenačrtovanih priložnostih, ampak ob teh dneh zagotovo.

Uvedli smo tudi petkov družabni večer, ki je večer družabnih iger. Vsak petek, (razen izjemoma je to v soboto), se po večerji vsi zberemo na tleh in se igramo družabne igre. Brez televizije, brez telefonov, tablic. Vse to je prepovedano tudi v času obrokov. 🎲🎲🎲

Ker je otrok več, morda dobijo časovno malce manj individualne pozornosti, kot če bi imela samo enega, vendar pa se mi zdi da je bolj pomembno, da je tista pozornost takrat kvalitetna, res namenjena njim.😘😘

Zdravstvene posebnosti mlajših dveh močno, mnogo bolj kot sicer, postavljajo v ospredje dejstvo, da so si drugačni, vendar pa se na vsakem koraku trudimo pokazati, povedati, poudariti to, da s tem ni nič narobe in da so enakovredni.
Otroci + AD = prave vrednote! 💚💚💚💚
#malezmage

Naša družina vključuje dva otroka atopika in dva otroka, ki to nista. Tisto, kar meni najbolj seže do srca je medsebojna skrb, ki jo kažejo tile naši malčki palčki. 🥰🥰
Nikoli nisem zahtevala od starejših dveh (9 in 6 let – neatopikov), da poskrbita za mlajša dva (3 in 5 let – atopika), to se mi niti slučajno ne zdi njuna naloga, a vseeno se potem zgodijo sledeče situacije:

1. V kampu na morju se otroci pač igrajo tudi pri sosednjih otrocih in na igrišču, mnogi seveda nosijo s seboj raznorazne priboljške, ki jih v večini seveda naša dva atopika ne smeta zaužiti. V nekem trenutku prileti moj najstarejši sin, pri tem za seboj vleče mlajšega bratca (takrat star 2 leti) drži ga za podlaht in mu preprečuje, da bi dal v usta, kar drži v dlani. Ob tem pa že na daleč kriči: “Mamiiiii, Žigiju so neki dal, a on to sploh lahko??” 😲😲😲😲
   Da je otrok, takrat star slabih 6 let, med igro in zabavo toliko pozoren, da je njegov mlajši bratec dobil v roke nekaj, na kar je alergičen in pri tem še ukrepal, še danes težko to dojamem…🌞🌞🌺
2. Slabo stanje kože najmlajšega in seveda večerna nega ob kateri ni bil najboljše volje, res je bilo hudo, ne za vsak želodec. Vsi trije njegovi starejši sorojenci so seveda slišali, videli in začutili njegovo stisko in samoiniciativno prileteli na pomoč. To je izgledalo tako, da so se najprej mazali z negovalno kremo, packali seveda, da bodo taki kot on, potem pa so se dobesedno metali po tleh in “stokali” od namišljene bolečine😂😂😂, da se je na koncu mali na glas krohotal, jaz pa sem lahko kvalitetno dokončala potrebno nego. 💪💪💪
3. Šolska predstava, trije prvi, trije drugi in trije tretji razredi + vse družine teh šolarčkov, vmes pa tudi jaz in moji 4je. Dogajanje na polno, veliko neugodne hrane, ogromno ljudi…vklopim funkcije skeniranja situacije, hitrostnega prepoznavanja morebitnih nevarnih vsebin (beri alergene hrane) v bližini otrok in ocenjevanje stopnje nevarnega početja od 1 do 5 pri čemer aktivnosti ocenjene z oceno 5 zahtevajo posredovanje, za ostale pa držim pesti, da se vse dobro izteče. 😅😅😅
   A v tej situaciji so bile te funkcije “on hold” saj sta starejša dva samoiniciativno prijela za roko vsak enega od mlajših dveh in so se skupaj sprehajali naokoli, se igrali, se celo držali stran od tiste alergene hrane, kljub temu da vem, da so starejša dva mikali tisti rogljički in palačinke in vse to. Dejansko mi je bilo skoraj dolgčas oz. sem se lahko zapletla v pogovor z eno od mamic, po prvotnem šoku in totalni razneženosti seveda! 🤩
   Taka nesebičnost, taka ljubezen, taka povezanost..💜💙💚
   Mislim, da so tole kar velike in ne samo male zmage, za katere tudi sebi kar malce pripisujem zasluge 🤪🤪 #malezmage

Zdi se mi, da ljudje marsikaj jemljemo preveč samoumevno, še bolj pa se mi zdi, da se premalokrat poglobimo vase, v to kaj mi lahko storimo in prevečkrat s prstom kažemo na druge, ter si hkrati s tem preveč jemljemo k srcu mnenja drugih.👎

To velja tudi, ko govorimo o podpori in pohvalah. Nekoga drugega znamo podpreti, pohvaliti 👍, sebi pa težko damo priznanje, da smo nekaj naredili dobro, da nam je uspelo, da smo zmogli…
Priznanje drugih nič ne pomeni, če ne znamo sami sebe ceniti. Res premalo cenimo male zmage vsakega dne posebej in atopiki in starši atopikov vemo, kakšne izzive vsakega dne vse moramo premagati in za to, si je potrebno vsak dan znova čestitati. 🥳
Zato danes pri nas začenjamo z novo navado, ki nam jo bo (upam) uspelo ohraniti čim dlje ali pa za vedno. Vsak dan želimo izraziti, izpostaviti, se jasno zavedati, vsaj ene stvari za katero smo hvaležni, ki nam je danes uspela, ki je naša mala zmaga današnjega dne.
Veseli bomo, če boste tudi vi delili vaše dnevne zmage. Skupaj se lahko naučimo, da nekatere stvari, ki jih počnemo vsak dan niso samoumevne, ampak nekaj, kar pri sebi lahko občudujemo in cenimo!!❤️

Pri atopikih je večinoma tako, da se ob prebolevanju kakšnih neatopičnih zadev tudi stanje kože poslabša, no večinoma. Ampak ker govorimo o atopikih….ni popolnoma nič takšnega, kar bi veljalo za čisto vse…🤓🤓🤓
Torej…obstajajo potem seveda tudi tisti drugi, ki se jim stanje kože v bistvu v času prebolevanja nečesa drugega izboljša. Pri nas imamo seveda obe verziji, zakaj pa ne! 😉🙃🙃
Pri starejšem atopiku se ob padcu imunskega sistema zelo jasno na koži pokaže, da se nekaj dogaja.
Pri mlajšemu pa je običajno tako, da se ob boju z nečim drugim, AD kar skrije. Precej po moško pravzaprav: samo ena stvar naenkrat, več ne gre ane 😂😂😂
No in tudi ob našem zadnjem ekstremno stresnem dogajanju je bilo tako.
Zadeva, ki je baje vedno bolj razširjena in s katero smo se mi ukvarjali minulo poletje, so moluske oz. virusne bradavice.
Gre za zadevo, ki se precej hitro širi, lahko odpadejo same od sebe, lahko se jih odstrani, kar ne zagotavlja tega, da se ne bi ponovile, so pa sicer v osnovi precej nenevarne. Najbolj pogosto se jih doma maže z neko zadevo in potem odpadejo same, lahko se jih pusti tudi čisto pri miru ali pa jih odstrani dermatolog. Pri našem najstarejšem otroku neatopiku, so se naredile tri in tudi odpadle same od sebe.

Pri naših atopikih seveda ni šlo tako zlahka. Namreč namnožile so se ZELO!!  In ta zadeva, s katero se jih namaže, je neka jedka raztopina, kar pri nekaterih atopikih ne pride v poštev. Tako so nam to razložili. 🤔🤔🤔🤔
Na pobudo dermatologinje smo se zato odločili, da odstranimo te trdovratne zadevice (najprej pri najmlajšem). Izražena je bila namreč skrb, da bi lahko prišlo do vnetja ali sekundarne okužbe, kar pa bi potem lahko prineslo resnejše težave. Torej čisto iz preventivnih razlogov sva se odpravila to urediti. 💪💪💪💪
Moram reči, da zadeva res ni prijetna, tudi kar precej krvavo je vse skupaj, potem seveda ugotoviš kako zelo močan in glasen je zares lahko tvoj čisto majhen, srčkan 3letni otrok…ampak se pa vso to obdobje sploh nismo ukvarjali nič z atopijskim dermatitisom, ker ga ni bilo od nikoder. No ni trajalo za vedno, je pa vsaj v tem času dal mir 😉

#malezmage

Moluske in naš starejši atopik? To pa je cela druga nočna mora o kateri v naslednjem zapisu…

Zdi se mi, da ljudje marsikaj jemljemo preveč samoumevno, še bolj pa se mi zdi, da se premalokrat poglobimo vase, v to kaj mi lahko storimo in prevečkrat s prstom kažemo na druge, ter si hkrati s tem preveč jemljemo k srcu mnenja drugih.👎

To velja tudi, ko govorimo o podpori in pohvalah. Nekoga drugega znamo podpreti, pohvaliti 👍, sebi pa težko damo priznanje, da smo nekaj naredili dobro, da nam je uspelo, da smo zmogli…
Priznanje drugih nič ne pomeni, če ne znamo sami sebe ceniti. Res premalo cenimo male zmage vsakega dne posebej in atopiki in starši atopikov vemo, kakšne izzive vsakega dne vse moramo premagati in za to, si je potrebno vsak dan znova čestitati. 🥳
Zato danes pri nas začenjamo z novo navado, ki nam jo bo (upam) uspelo ohraniti čim dlje ali pa za vedno. Vsak dan želimo izraziti, izpostaviti, se jasno zavedati, vsaj ene stvari za katero smo hvaležni, ki nam je danes uspela, ki je naša mala zmaga današnjega dne.
Veseli bomo, če boste tudi vi delili vaše dnevne zmage. Skupaj se lahko naučimo, da nekatere stvari, ki jih počnemo vsak dan niso samoumevne, ampak nekaj, kar pri sebi lahko občudujemo in cenimo!!❤️

Pregled na dermatovenerološki kliniki vsake pol leta brez dvoma testira meje moje potrpežljivosti. Če bi bila tam samo nekajkrat, bi še rekla, da imamo pač mi smolo, ampak po več kot 20 obiskih… 🤔🤔🤔
Postopek je načeloma precej enostaven. Prideš 15 minut preden si naročen na sprejemno okence in ob naročeni uri bi te teoretično morali pregledati, kar se malce lahko zamakne, ker v tej isti ambulanti pregledujejo tudi nujne primere, ki imajo seveda prednost.

TEORETIČNO…

PRAKTIČNO pa to izgleda tako, da je poleg vsaj enourne zamude še kakšen “bonus”, ko ne najdejo napotnice, sistem ne dela, te nimajo zabeleženo, da si sploh naročen, odnos nekaterih je uh… 😲
Nazadnje sem se prvič od naših mnogo obiskov, res dobro pripravila. Pa ne v smislu, da sem s sabo vzela celo opremo za “kaj če” situacije (kaj če se polula, kaj če bo lačen, kaj če…), ker to jo vedno 😂😂😂, ampak v smislu kar bo, pa bo.

Statistična obdelava mojih podatkov kaže na to, da bova dolgo čakala, vmes naletela na vsaj eno zagrenjeno osebo, se srečala s tehničnimi zapleti in potem končno prišla nekako na vrsto.
In tako je tudi bilo…na sprejemnem okencu naju seveda ni našla, da sva naročena (še dobro da nosim vse izvide in “dokaze” vedno s sabo), potem sva v čakalnici čakala, sestra je le stežka in brez vsakršne dobre volje sprejela moje “dokaze”, da sva res naročena, ob tem je še omenila, da sistem šteka, da ne morejo pisati napotnic in izvidov…in po eni uri zamude sva potem prišla na vrsto. 👏👏
In na moje presenečenje me vse skupaj niti najmanj ni vrglo iz tira, ali v slabo voljo ali v razburjanje zakaj in kako SPET… še pomislila sem, da sva na vrsti samo eno uro po naročeni 🤪

Vedno lahko vplivamo samo nase, če želimo spremembe, moramo začeti pri sebi!
Ponosna nase💪za naslednjič pa nič ne obljubim 🙃😉🤣🤣
#malezmage

Zdi se mi, da ljudje marsikaj jemljemo preveč samoumevno, še bolj pa se mi zdi, da se premalokrat poglobimo vase, v to kaj mi lahko storimo in prevečkrat s prstom kažemo na druge, ter si hkrati s tem preveč jemljemo k srcu mnenja drugih.👎

To velja tudi, ko govorimo o podpori in pohvalah. Nekoga drugega znamo podpreti, pohvaliti 👍, sebi pa težko damo priznanje, da smo nekaj naredili dobro, da nam je uspelo, da smo zmogli…
Priznanje drugih nič ne pomeni, če ne znamo sami sebe ceniti. Res premalo cenimo male zmage vsakega dne posebej in atopiki in starši atopikov vemo, kakšne izzive vsakega dne vse moramo premagati in za to, si je potrebno vsak dan znova čestitati. 🥳
Zato danes pri nas začenjamo z novo navado, ki nam jo bo (upam) uspelo ohraniti čim dlje ali pa za vedno. Vsak dan želimo izraziti, izpostaviti, se jasno zavedati, vsaj ene stvari za katero smo hvaležni, ki nam je danes uspela, ki je naša mala zmaga današnjega dne.
Veseli bomo, če boste tudi vi delili vaše dnevne zmage. Skupaj se lahko naučimo, da nekatere stvari, ki jih počnemo vsak dan niso samoumevne, ampak nekaj, kar pri sebi lahko občudujemo in cenimo!!❤️

Praznovanje rojstnih dni drugih je, za nas starše alergikov na hrano in seveda tudi za otroka, prej podobno nočni mori, kot pa dejanski zabavi. 🥺Torta, ki je otrok zagotovo ne sme, pecivo prav tako, prigrizki, ki so težava v vsaj polovici primerov, polno otrok, ki jih najmanj skrbi ali so si umili roke po tem, ko so pojedli kaj od tega,…
Sedaj pa je naš starejši atopik star že toliko, da je vabljen na kakšno zabavo z animacijo tudi sam. Medtem ko mu pri njegovih dobrih petih letih precej zaupam, da ve kaj lahko in česa ne, pa se je nekaj zgodilo zares prvič. 🥳🤩😎

Namreč kontaktirala me je mamica od slavljenke z zavedanjem, da je naš Žiga alergičen na jajca in oreščke in se konkretno pozanimala, kaj točno sme in česa ne. 😲👏
Čisto me je presenetila, sploh, ker to ni ena od mamic, s katero sem kakorkoli v navezi izven vrtca in mislim, da v vseh teh letih nisva niti imeli konkretnega pogovora.
Toliko enih občutkov me je prevzelo, kar do nje bi šla in bi jo objela (najbrž jo še bom na dan praznovanja😊), solze so mi stopile v oči res, čisto me je sesulo, toliko mi to pomeni! V poplavi neupoštevanja dejstva, da je otrok alergičen pravzaprav na vsakem koraku, do najbolj pogostih odzivov da itak pretiravamo z vsem tem in še kaj precej hujšega, je tole res nekaj posebnega!
Da se nekdo dejansko spomni, da to še celo upošteva, da se na rojstni dan svojega otroka tako potrudi, da so tudi drugi otroci enako sprejeti, da se dobro počutijo. KAPO DOL!!
#malezmage

Zdi se mi, da ljudje marsikaj jemljemo preveč samoumevno, še bolj pa se mi zdi, da se premalokrat poglobimo vase, v to kaj mi lahko storimo in prevečkrat s prstom kažemo na druge, ter si hkrati s tem preveč jemljemo k srcu mnenja drugih.👎

To velja tudi, ko govorimo o podpori in pohvalah. Nekoga drugega znamo podpreti, pohvaliti 👍, sebi pa težko damo priznanje, da smo nekaj naredili dobro, da nam je uspelo, da smo zmogli…
Priznanje drugih nič ne pomeni, če ne znamo sami sebe ceniti. Res premalo cenimo male zmage vsakega dne posebej in atopiki in starši atopikov vemo, kakšne izzive vsakega dne vse moramo premagati in za to, si je potrebno vsak dan znova čestitati. 🥳
Zato danes pri nas začenjamo z novo navado, ki nam jo bo (upam) uspelo ohraniti čim dlje ali pa za vedno. Vsak dan želimo izraziti, izpostaviti, se jasno zavedati, vsaj ene stvari za katero smo hvaležni, ki nam je danes uspela, ki je naša mala zmaga današnjega dne.
Veseli bomo, če boste tudi vi delili vaše dnevne zmage. Skupaj se lahko naučimo, da nekatere stvari, ki jih počnemo vsak dan niso samoumevne, ampak nekaj, kar pri sebi lahko občudujemo in cenimo!!❤️