Zadnje objave z našega bloga

Ela: “Kar te ne ubije, te okrepi – pravijo…”

Tole zgodbo sem težko spravila skupaj, gre za eno posebno zgodbo, ki ima v sebi toliko bolečine, preteklosti, toliko solza in bolečine. Od nervoze in razkrivanja te zgodbe imam malo lepljive prste in tudi dlani. Ni enostavno… toda tole moram deliti… Zaradi razumevanja. Da ne bi bilo več toliko sodb, stigme, čudnih pogledov in še bolj hudih, kot nož ostrih pripomb. Da ne bi bilo še več sodb in obsojanj. Da bo več srečnih in zdravih ljudi. Da bo več ljubezni na tem svetu, ki ne potrebuje nič drugega kot to – več ljubezni.

Kako težko je nekomu, ki je nesprejet v družbi, ve samo tisti, ki je to kdaj tudi zares občutil. Še posebej hudo zna biti otroku, ki se počuti nesprejet, neljubljen, “poseben” in ne kot del nečesa. Kajti potem vse to odnese tudi kasneje v življenje. Pa četudi gre samo za šolski razred, učence iz šole, znance. Boli izobčenost, da nisi del nečesa, da so te izločili zaradi “posebnosti,” da si sam in osamljen.

Vsak, ki je kdaj čutil osamljenost iz različnih razlogov, četudi se je to zgodilo kasneje v življenju, ko so že bili “seznanjeni,” da ne moreš vedno vsem ustrezati v vseh merilih, ve, da so to občutki, ki znajo še posebej boleti. Zdaj pa si predstavljajte, da se to dogaja otroku, ki se počuti zapostavljenega, nesprejetega, osamljenega, izobčenega. V tem primeru se občutki samo še potencirajo, ker jih otroci nesejo naprej v najstništvo, mladostništvo in jih spremljajo v odraslo dobo. Otroci od prej ne poznajo teh občutkov, potem pa jih kot strela z jasnega zadane točno v srce. In ker kot otrok ne predelaš in ne znaš predelati vseh teh občutkov, se potem vlečejo v kasnejša obdobja.

Še preden sem prvič stopila skozi vrata osnovne šole, so se mi kot majhni, razigrani in “živi” deklici, začele dogajati “čudne stvari.” Zakaj “čudne?” Ker jih nisem razumela. Poprej jih nikoli nisem videla pri nikomer, nisem si jih znala razložiti, sčasoma pa so tudi s strani družinskih članov zaradi neznanja in nerazumevanja, letele kakšne nič hudega sluteče pripombe, ki dejansko niso želele nič slabega, so se mi pa sčasoma tako boleče vtisnile v spomin.

Kaj se je dogajalo “čudnega” tej mali deklici? Na notranji straneh komolcev in kolen so se mi sprva začeli pojavljati rdeči, privzdignjeni in nenormalno srbeči madeži. Srbeli so tako močno, da sem si jih spraskala do krvi. Tisti, ki tega ni nikoli šel skozi, verjetno ne bo mogel razumeti popolnoma, kako to srbi. Najhuje je bilo seveda ponoči. Včasih nisem spala, včasih pa sem si v snu spraskala vse do krvi. Potem je sledilo posmehovanje “kakšna pa sem” in “kaj je narobe z mano.” Pa seveda okolica, ki je težko sprejela te spremembe in posebnosti, da sem “čudna” in “živčna.”

Vsekakor pod kakršnim koli stresom oz. pritiskom očem ostalih je bilo vse težje in težje… Takrat mi ni bilo še niti najmanj jasno, kaj se dogaja in zakaj je tako, saj sem vendar imela manj kot sedem let!

Prvi obiski pri zdravniku v stilu “kaj je narobe z mano.” Sprva so mi dajali samo neke kreme, govorili, naj se izogibam psov in mačkov. Takrat mi je postalo jasno le to, da sem se že pred tem rada preoblekla in dobro umila, ko sem se doma na kmetiji, igrala s psi. Enostavno mi ni ustrezal tisti vonj na obleki, še bolj pa me je ponavadi vse srbelo. Čeprav sem potem bila “deležna” komentarjev, da se obnašam kot “princesa,” ki se večkrat na dan preobleče. Nihče ni razumel, dotlej pa še meni ni bilo nič jasno.

Tako je počasi prišla jesen, ko sem tudi jaz po vzoru mojih starejših sester postala dovolj stara, da prestopim prag osnovne šole. Po eni strani sem bila zelo ponosna na to, vedno sem rada pisala in risala, po drugi strani pa me je po tihem vedno bolj skrbelo, kako bo z vsemi temi “dokazi” o moji posebnosti na vidnih mesti. Kako bodo na to reagirali drugi učenci na šoli, saj sem že v otroštvu doma, med sosedi, sorodniki in znanci pa tudi med naključnimi mimoidočimi, veljala kot “posebna.”

In tako se med novimi ljudmi, med učenci na šoli, ki so po svoje začeli sprejemati “mojo posebnost,” nisem počutila najbolje. Takrat, ko je bilo najhuje in je bilo na moji koži videti posledice mojega nenadzorovanega praskanja, h kateremu je seveda pripomoglo tudi stanje v šoli, si prav nisem želela v šolo, v šolske klopi, čeprav sem tako oboževala to pisanje in risanje. Čutila sem namreč, da vedno bolj zaradi nerazumevanja postajam “tista čudna izobčenka,” s katero se nekaj dogaja, ki je tako zelo drugačna od vseh ostalih na šoli.

“Glej, ušesa ti bodo odpadla!”

“Da se kaj ne nalezem od tebe!”

“Kako si grda!”

“Kakšna pa si? Si se pogledala v ogledalo?”

“Cela si krastava!”

“A si garjava?”

Koliko dni in koliko noči sem doma prejokala zaradi takšnih in podobnih besed, ki so me bolele in sedle točno v srce. Ker sem bila tako drugačna od ostalih, ker nisem bila sprejeta, ker so me izločevali iz družbe. In koliko dni si včasih nisem želela niti v šolo, ker sem vedela, kaj me čaka v šoli. Danes vem, da je šlo za nerazumevanje, a kdo je naučil otroke, da ne sprejmejo posebnosti in drugačnosti? Norčevanja? Zbijanja samozavesti? Da so bili tako zlobni do mene…

Potem so minevala leta v takšnem ali podobnem stilu, včasih bolj, včasih malo manj pripomb, odvisno tudi od stanja moje kože. In pozimi, jeseni sem se lahko zakrila. Nekje pri desetih, enajstih letih so mi končno prvič postavili uradno diagnozo te “moje posebnosti.” Atopični dermatitis. Emmmm…..kaj? Kaj je to?

Čeprav to ni sto let nazaj, kot bi nekdo napačno domneval, takrat še ni bilo računalništvo v takem razcvetu kot sedaj, da bi v brskalnik vtipkal ti dve magični besedi in bi takoj že dobil vsaj nekaj informacij, kaj je to in kaj se dogaja s tabo vsa ta leta. Sprva so mi razložili, da se tega ne bom kar tako znebila, da gre za kronično bolezen, ki jo bom morda kasneje v puberteti prerasla ali pa tudi ne. Pojasnili so mi, da gre za kožno bolezen, pri kateri se pojavlja suha koža, pordelost, ekcemi in huda serbečica. Poučili so me, da si moram kožo redno negovati in vlažiti, se izogibati pogostim alergenom kot so dlaka psa in mačke ter hišna pršica. Dobila sem negovalne kreme, kortikosteroidne kreme za “najhujše,” antihistaminike proti srbenju, posebne kopeli… Oborožena z vsemi temi zdravili sem bila prepričana, da sem brcnila atopični dermatitis v rit in zmagala, ker sem se kot pridna deklica držala vsega predpisanega.

Vmes sem bila tudi parkrat na testiranju alergenov. Čisto vse, kar so določili kot alergen, predvsem hrano, sem se izogibala kot “vrag križa,” da ne bi prebudila vraga dokler spi. Cvetni prah v zraku in hišna pršica sta bila pa nekaj, česar se pravzaprav nisem mogla čisto vedno popolnoma znebiti, kljub vsemu mojemu trudu.

Seveda so se mi skozi ves čas mojega šolanja, tudi srednje šole, dogajala poslabšanja, sem pa vseeno imela občutek, da počasi obvladujem ali pa kar zmagujem nad boleznijo. Vse do konca srednje šole, ko se mi je, očitno je k temu v večji meri prispeval tudi stres zaradi poklicne mature, maturantskega plesa in vsega ostalega kar sledi zaključku srednješolskega šolanja, stanje nekajkrat zelo poslabšalo. Tako sem nekajkrat zaradi vnete kože celotnega telesa, nenormalnih bolečin in srbečice, pristala na injekcijah Flosterona ali Medrola, ker običajna terapija ni delovala. In potem spet tisti pogledi “kaj je narobe s tabo, da imaš vso kožo vneto in rdečo?” Oh ja… Še bolj mi je zbijalo samozavest in vedno znova prebujalo vse tiste občutke iz otroštva…. Vse to je še bolj bolelo. In kako naj vedno znova vsakemu razlagam, kaj je narobe z mano, če še sama več nisem razumela kaj za vraga se dogaja z mano?!?

Potem sem po prepričevanju alergologa pristala na imunoterapiji, ki pa je pri meni delovala popolnoma neuspešno, pravzaprav se je zgodilo to, da se mi je na koncu sesul imunski sistem in sem pristala v bolnišnici.

Med časom izrednega študija sem odkrila bioresnonačno terapijo, ki naj bi delala čudeže. Ker so mi s pomočjo te terapije ugotovili še več potencialnih alergenov, prehranskih, cvetnih, sem se predpisane diete popolnoma držala. Popolnoma sem spremenila prehrano in se izogibala vsega, kar bi potencialno pri meni še lahko povzročilo izbruh. A spremembe na moji koži so bile še vedno prisotne. Iz prehrane sem po navedbah terapevtke izločila belo moko in izdelke iz bele moke, bele testenine, bel riž in popolnoma še sladkor. Seveda tudi vso novo potencialno alergeno hrano, na katero bil lahko reagirala. Takrat še nisem slišala za sindrom rdeče kože in odvisnosti od kortikosteroidnih krem, ki so mi jo zdravniki, alergologi, dermatologi z največjim veseljem predpisovali desetletja… Seveda se koža za to ni popolnoma pomirila.

Po vsega skupaj 15 terapijah sem zdravljenje opustila, saj sem izgubila službo, bioresonančno zdravljenje pa je samoplačniško in ga zavarovalnica ne krije. In ker ga nisem bila več zmožna pokrivati, sem prenehala hoditi na terapije, predpisane diete pa sem se v večini držala še naprej. Bilo mi je okrog štiriindvajset, petindvajset let.

Tam do šestindvajsetega leta sem nekako bolj ali manj uspela krotiti vse skupaj, potem pa se je v mojem osebnem življenju začelo vse postavljati na glavo, stres na stres, dogajalo se mi je veliko in ogromno. Kdor me osebno pozna, ve in pozna mojo zgodbo. A danes predstavljam neko drugo poglavje mojega življenja, mojo bitko z boleznijo, kateri se ne mislim dati.

Kljub temu, da sem se strogo izogibala vsem alergenom, sem spet nekajkrat zaradi izrazitega poslabšanja kože po vsem telesu, pristala na hospitalizaciji na dermatološkem oddelku. Vneta, boleča koža celotnega telesa, srbečica, nespanje, zabuhlost, potem pa na vse to še herpetični ekcem. Vsem tistim, katerim se v življenju ni bilo potrebno spoprijeti s tem, je težko razložiti, kako psihično in fizično to oslabi tvoje telo, bolečine, da se ne moreš premakniti, srbečica… Ne bom več o tem, koliko solz sem pretočila v vsem tem obdobju in koliko kletvic sem izrekla.

Prišlo je do sindroma rdeče kože zaradi odvisnosti od kortikosteroidnih krem, česar pa do letošnjega leta nisem vedela. Seveda me o tem alergologi, dermatologi in ostala zdravstvena stroka ni nikoli posvarila. Do tega sindroma pride zaradi večletne (pri meni več desetletne) uporabe kortisosteroidnih mazil oz. nepravilne uporabe le – teh. Pri meni je prva opcija. Od vsega otroštva so mi jih predpisovali.

In s tem sindromom se začne še večji pekel, kot si ga bil deležen že prej. Dejansko te žge od znotraj – do kosti! O tem ne bom več pisala naprej… Morda bom o tem pisala kdaj drugič, saj sem na začetku boja še s tem… Vendar sem trdno odločena, da sem v življenju šla že čez toliko ovir, preprek in težav, da se ne bom dala in klonila še temu. Ne bom rekla, da je lahko, ne bom rekla, da težko – še kako prekleto je težko! A bom zmogla, ker kot pravi Kelly Clarkson – what doesn’t kill me, makes me stronger! Ne trdim, da včasih ne obupujem, da ne jočem, da ne preklinjam, da moram nazaj graditi svojo samozavest zaradi vsega, kar sem šla skozi… a se ne dam – nikoli! Zaradi sebe in zaradi angela, ki sem mu to obljubila – ne bom se dala!

Za svojo nastalo situacijo ne krivim staršev ali kogarkoli drugega. Vsak je ravnal v dani situaciji najbolje kot je vedel in znal. Če bi znal in vedel drugače, bi ravnal drugače. Vse se je zgodilo z razlogom, da sem zdaj to kar sem. In da na koncu spet zmagam jaz. Ker kar me ne ubije, me okrepi.

Imejte se radi in ne sodite, da ne boste sami sojeni.

Katja: “Koliko je noči, ko jokam, ker ji ne znam več pomagat.”

»Ali lahko to jem?«

»Bom sploh kdaj lahko šla na bazen?«

»Mami daj mi pomagaj, mene tako srbi! Zakaj me noče nehat srbet? Saj bo minilo, a ne? Prosim božaj me tam kjer me srbi, da lahko zaspim.«

To je samo nekaj stavkov, ki so nam vsem poznani…

Moja hči je pri treh mesecih dobila izpuščaj na prsnem košu. Takrat smo mislili za gre za serboični dermatitis. Kasneje je dobila sor in po preboleli šesti bolezni se je prvič pojavila suha koža v pregibu pod zadnjico. Mesec dni za tem pa se je temu pridružila še suha koža v pregibih pod koleni.  S pojavom te suhe kože pa je pediatrinja posumila, da gre za AD. Predpisala je belobazo in olivno olje za nego. Tako se je začela naša bitka.

Po vzponih in padcih, preizkušenih dietah, kremah, mazilih, prehranskih dopolnilih, probiotikih, prebiotikih, bioresonanci, raznih alternativnih terapijah smo še vedno v nekakšnem začaranem krogu. Dermatologov smo se in se še izogibamo, ker je zaradi uporabe KS kreme njena koža rabila celo leto, da se je  popravila. Stanje pa se je še poslabšalo.

Pri dveh je imela tudi bronhiolitis, česar sem se ustrašila saj do takrat, razen kakšnega prehlada, ni imela ničesar. Ustrašila sem se, ker sem mislila, da se ji je AD prestavil na pljuča (v družini smo imeli astmo), ampak je bilo to samo takrat.  Je pa v tistem času bila na bioresonančni terapiji, ki ji je zelo pomagala.

Pri treh letih smo bili prvič pri alergologu, prej se mi ni zdelo smiselno testirat, saj ni hodila v vrtec in nikoli ni imela kake hude reakcije, razen poslabšanja kože. Pediatrinja mi je svetovala, da je najboljše o njenem stanju voditi dnevnik in si zapisovati vsako spremembo, reakcijo, poslabšanje, izboljšanje, uvedbe hrane, ipd. To se je izkazalo za zelo učinkovito in dobro, saj mi je vedno prišlo prav na vseh pregledih in mi dalo vpogled v stanje njene kože in zdravja skozi leto.

Alergološki testi še vedno (tudi zdaj) ne pokažejo ničesar drugega razen alergije na pršico, kljub temu da se koža poslabša ob zaužitju mleka, pšenice, sladkorja, predvsem pa vsega kar vsebuje kakršnekoli konzervanse, aditive, citronsko kislino in žveplo. V letošnjem letu pa se je pojavila tudi reakcija na klor. Pri negi kože sem obupala nad vsemi kupljenimi kremami in se sama lotila zapisovanja kaj ji odgovarja in kaj ne in temu primerno sama namešala kremo. Nekaj časa pomaga, potem pa je treba kreirati nov recept.

So dnevi, ko imam že vsega čez glavo. Koliko je bilo in še vedno je noči, ko jokam, ker ji ne znam  več pomagat. Sama sebi grem na živce, ker mi v glavi odmeva: »Prosim ljubica, ne se čohat!« Upam, da bo res izzvenelo tako, kot je prišlo. Letos je že drugo leto kar smo imeli le dva meseca skoraj lepe kože. Po zapiskih si mislim, da bom sedaj vedela kaj ji pomaga, a kaj ko vem da ni univerzalnega recepta. Edina konstanta, ki deluje in pomaga je čim manj stresa in dosledna nega kože ter omejen vnos sladkorja v telo. Ugotovila sem, da so vmes potrebne tudi pavze tako z dodatki (probiotiki, C vitaminom, omega 3) kot s kremami. Edino kar ves čas dodajam je vitanim D, vlaženje in pomirjanje kože z aloe vera gelom. Srbečico ji blažim s smiljevimi/kamiličnimi/metinimi obkladki, občasnim povijanjem in kopelmi iz ovsenih kosmičev ali hrastovega lubja.

Tako se borimo mi, verjamem da nam je vsem težko, sploh ko gre za otroka in ko lahko samo nemočno opazuješ, doživljaš in poizkušaš pomagati na vse mogoče načine. Hvaležna sem za podporo, nasvete, informacije, zgodbe, ki si jih delimo tako v društvu AD kot FB skupini. Že samo to, da vemo da v boju nismo sami, pomeni veliko. Hvala.

Katja

Dvig kvalitete življenja in psihološki vidiki spopadanja z AD

Vabljeni 13.9.2019 ob 17:00 uri (Šmartinska cesta 134a, 1000 Ljubljana) na predavanje oz. delavnico z naslovom Dvig kvalitete življenja in psihološki vidiki spopadanja z AD!

14.9.2019 je svetovni dan atopijskega dermatitisa. Ker se zavedamo, da je AD mnogo več kot le nekaj rdečih madežev na koži, vas vabimo na predavanje in delavnico. Dobrodošli vsi atopiki, vaši bližnji in nasploh vsi, ki bi želeli izvedeti več o razsežnostih te bolezni, kako se soočiti z ADjem na vseh ravneh!

Spopadanje z atopijskim dermatitisom ne prinaša samo težav iz fizičnega vidika (bolečine, srbenje, praskanje,…), ampak tudi iz psihološkega. Na srečanju bomo osvetlili nekatere bistvene psihološke vidike, s katerimi se srečujemo. Govorili bomo o občutku nerazumevanja in o nerazumljenosti, o stresu, žalovanju, negativnem čustvovanju, depresiji in anksioznosti, samopodobi in samospoštovanju, pomembnosti komunikacije in izražanju čustev, o naših prepričanjih in predstavah ter o pomenu osmišljanja celotne preizkušnje.

Prav tako se bomo posvetili temu, kako konkretno poskrbeti za dvig kvalitete življenja, kako si vsak dan znova pomagati pri tem, da bo naše/vaše življenje lepše.

Maja Šter je diplomirana novinarka, ki atopijski dermatitis zelo dobro pozna, saj je del njenega življenja že od zgodnjih otroških let, spopadla se je tudi s sindromom rdeče kože. Ravno zato iz prve roke razume, kako velik izziv predstavlja ta bolezen tako za posameznika, ki se z njo sooča, kot tudi za vse njegove bližnje. Psihološki svet vseh, ki so vpeti v takšne zgodbe, je še posebej obremenjen, kar se večkrat zrcali tudi v naravi same bolezni. Zato je dobro razumevanje svojega notranjega sveta ena izmed ključnih komponent za uspešno spopadanje s to boleznijo.

Špela in Sašo Novak sta ustanovitelja Društva AD in starša štirih otrok, dveh z alergijami in atopijskim dermatitisom, ter znaki astme. Sašo je tudi astmatik in alergik, v otroštvu pa se je srečal z atopijskim dermatitisom. Z vami bi rada delila svojo zgodbo in kako uspeta vsak dan znova premagovati ovire, ki jih omenjene bolezni prinašajo.

Predavanje/delavnica je brezplačna!

MANJ S(K)RBI S KORAKI 1-2-3! Preventivna nega suhe, občutljive in/ali atopijske kože

Dlje kot se intenzivno posvečam razsežnostim atopijskega dermatitisa, kar počnem zasebno in poslovno že več let, bolj jasno postaja, kako zelo pomembna je preventivna nega kože. Zdravniki o tem na pregledih ne povedo veliko, ker se običajno pri njih znajdemo šele, ko je stanje neobvladljivo s klasičnimi pristopi oz. klasični pristopi k negi kože ne delujejo več. V lekarno pridemo s točno določenim namenom in ne dogaja se ravno, da bi nas tam opozarjali na pomen preventive,…

Zato torej začenjamo s tem projektom in delavnicami po celi Sloveniji, ker vsak dermatolog na predavanjih, druženjih, ko le imajo malo več časa, da to lahko povedo (in ne samo 6 minut za postavitev diagnoze, ter predpisovanje klasičnih pristopov zdravljenja,) jasno poudarja pomen preventive, pravilne nege kože.

Tukaj moram izpostaviti dvoje.

Najprej pravilna nega kože. Če ste tako kot mi, ste preizkusili nešteto zadev in mnoge niso odgovarjale, so celo poslabšale stanje. A dejstvo je, da je velikokrat to tudi tako, ker se moramo naučiti ob katerem stanju kože uporabiti katero zadevo. Na primer na suho kožo ni smiselno mazati cinkove kreme, ker cink izsušuje kožo, če pa že uporabimo cinkovo kremo, ker pomaga pri srbečici, pa je kožo potem potrebno še navlažiti.

In preventiva. To pomeni, da kožo ustrezno negujemo tudi ko ni nobenega izbruha ali težav. To je še posebno pomembno pri atopikih. Dokazano pravilna preventivna nega namreč zmanjšuje pogostost in razsežnost izbruhov, zmanjšuje možnost okužb in dviguje kvaliteto vsakdanjega življenja. In spet, če ste taki kot mi, se takrat, ko je koža res lepa, le stežka odločite otroka mazati, ker ste, tako kot mi, prepričani, da to pa ja ni potrebno, ali pa ker si končno lahko oddahnete, se spočijete od tega da vam nege, mazanja pa morda celo nekaj dni/tednov ni potrebno izvajati. Vas razumem, res, ampak se splača potruditi tudi takrat, ker si s tem lahko resnično pozitivno vplivate na svoje stanje oz. na stanje kože vašega otroka (bližnjega).

Gre za precej enostavne, vsakodnevne zadeve, kjer pa morate vedeti nekaj izredno pomembnih stvari. Umivanje vsakodnevno se priporoča, a so pomembna pravilna sredstva za umivanje, po vsakem tuširanju ali kopeli je tudi pomembno ustrezno vlaženje kože, tudi same pristop h kopeli ali tuširanju je pomemben, da si ne delamo več škode, kot koristi.

In zares velja kot pravi naslov, MANJ bo SKRBI in manj bo srbelo S KORAKI 1-2-3, če jih boste res izvajali pravilno. Vse to pa se bomo naučili na teh praktičnih delavnicah. Res toplo vabljeni, kakšne izdelke bomo tudi preizkusili.

Vse skupaj je brezplačno.

Seznam lokacij in datumov pa bomo sproti dopolnjevali tu spodaj in na naši Facebook strani:

 

POSTOJNA: 9.5.2019 ob 18:00 (Kolodvorska cesta 5, 6230 Postojna)

LJUBLJANA: 23.5.2019 ob 18:00 (Štula 10, 1000 Ljubljana)

ŠKOFJA LOKA: 30.5.2019 ob 18:00 (Kidričeva cesta 1, 4220 Škofja Loka)

BREŽICE: 11.6.2019 ob 17:00 (Gubčeva ulica 10a, 8250 Brežice – Mladinski center)

MARIBOR: 19.6.2019 OB 17:00 (Ulica Pariške komune 13, 2000 Maribor – Rdeči križ)

 

Zdravilni učinki narave

Že dolgo vemo, da je narava zdravilna v več pomenih te besedne zveze (za dušo in telo). Pri negi atopične kože pa vemo tudi, da gre za dolgotrajno nego, pri čemer je še toliko bolj pomembno, da nam kreme in pripravki, ki jih dajemo nase ne delajo škode, ampak nam pomagajo, tudi na dolgi rok!

V naslednjih vrsticah si lahko preberete nekaj zdravilnih učinkov treh različnih darov narave. Četudi nam morda ne odgovarjajo na koži, pa so uporabni tudi na drugačne načine;

SIVKA: Eterično olje sivke je eno najbolj nežnih in vsestranskih, ter zato tudi najbolj pogosto uporabljenih olj. Zaradi njenih sproščujočih lastnosti jo lahko uporabimo za pomirjanje, ko smo razburjeni ali se želimo sprostiti. S svojimi zdravilnimi učinki pozitivno vpliva na našo kožo, zato jo lahko uporabimo pri alergijskih reakcijah (srbečica, pik insekta…), razdraženi koži (plenični izpuščaji, poškodovana povrhnjica kože,…), pomaga pri celjenju ran in je tako nepogrešljiva pri urezninah. Ker spodbuja pretok krvi je odlična prva pomoč pri buškah. S sivko si lahko pomagamo tudi ob pomirjanju suhega kašlja. Ponuja nam malo morje uporabe in je zaradi svoje nežnosti primerna za uporabo tudi na naših najmlajših zakladkih.

KADILNA BOSVELIJA (FRANKINCENSE): Eterično olje kadilne bosvelije je pridelano iz smole, ki priteče iz drevesa. In smola je primerna za uživanje, tako da jo domačini jejo ob želodčnih težavah. Je pa frankincense med eteričnimi olji znan kot kralj, ker zaradi svoje sestave ponuja pomoč pri izboljšanju od A-Ž stvari. Od omenjenih želodčnih težav lahko preidemo na pomirjanje, blagodejen vpliv na kožo in zaviranje staranja kože, potem na naše celično delovanje, na respiratorni sistem oz. naša dihala, srce in ožilje, nevrološki sistem, imunski sistem… Če nisi prepričan katero olje bi uporabil za težavo, ki se pojavlja, z uporabo frankincense ne moreš zgrešiti.

ČAJEVEC: Eterično olje čajevca se pridela s parno destilacijo listov in je odlično za razkuževanje – pa naj gre za kuhinjske pulte ali rano na prstu. Kot alternativa zmanjšuje verjetnost vnetja ušes in odganja uši. Uporabimo ga lahko tudi v času prehlada, bolečega grla, bronhitisa (posebej, če se z njim srečujejo otroci). Uporabimo ga lahko tudi kot ustno vodico, saj pomaga pri težavah z dlesnimi. Čajevec je pogost tudi pri uporabi za nego kože in lasišča, predvsem pri mozoljčkih, prhljaju, izpuščajih (kot sta plenični in alergijski izpuščaj).

Za več informacij o teh in še drugih zdravilnih “rožcah” pa se nam pridružite na brezplačni delavnici 13.2.2019 ob 18. uri. Več info pa na Naravna pomoč in podpora ali na drustvoad@gmail.com

Vir: The essential life in uradni zapisi, raziskave, poslovanje na strani podjetja doterra www.doterra.com

O društvu

Društvo Atopijski dermatitis je samostojno, prostovoljno in nepridobitno združenje oseb z Atopijskim dermatitisom ter njihovih bližnjih.

Skupni cilj društva in članov je dvig kvalitete življenja obolelih z atopijskim dermatitisom in deljenje izkušenj za lajšanjem fizičnih in prihičnih simptomov, ki jih ta bolezen prinaša.

Kontaktiraj nas






Kontaktni Podatki

Medvoška cesta 3, 1215 Medvode

070 430 527

drustvoad@gmail.com