Mamica Iva iskreno o materinstvu in ADju!

138 Views

Začelo se je pred enim letom. Pri mojih 35-ih letih se je ponovno prebudil, skrival se je kakšnih dvajset let. Mislila sem, da sem pozdravljena, zdrava, da je bila to bolezen otroštva.

Začelo se je z oteklo veko, z neko okužbo očesa, nato pa razširilo na vrat, roke in še kam.

Ne bom naštevala kaj vse sem že preizkusila in koliko denarja že potrošila. Pisala bom o tem, kako se počutim, o podpori okolice in o dejstvu, da dojim svojo dve in pol letno punčko.

Vse moje bližnje skrbi zame, ko rdeča hodim naokoli in se praskam. Za vse bi bila rešitev, da neham dojiti. Kot da bo potem čudežno bolje. Mislim, da bi vsaka mama, ki bi toliko vedela o prednostih dojenja po enem letu kot vem jaz, vztrajala, kljub ekcemom.  Sploh, če je hči tudi atopik. Ne rečem, da kdaj ni bilo tako zelo hudo, da se kdaj nisem zlomila in rekla, ne zmorem več. A prekleto, zdržala bom še ta čas. Našla bom rdečo nit – je moj vsakodnevni moto.

Svetujejo, me sprašujejo kaj bom naredila, naj kaj vendarle že ukrenem, da mi bo boljše. Za božjo voljo, kaj ne počnem to prav vsak dan? Mar vsak sleherni trenutek ne razmišljam o tem, kaj vse še lahko preizkusim, da se pozdravim?

Pišem dnevnike vsega kar užijem, spijem, okolja kjer se nahajam, stresa, ki sem ga deležna, da bi našla rdečo nit. Si pišem svoje TO DO liste stvari, ki jih lahko še poizkusim? Namesto nasvetov potrebujem podporo. Potrebujem objem in besede: vidim kako hudo ti je, kako se trudiš, ne zmorem si predstavljati kaj doživljaš – kako sem ti lahko v podporo? Ko bi me vsaj večkrat objeli, da se zjočem v njihovem objemu in mi držali prostor. Potrebujem samo to. Podporo. Tukaj sem.

Bom pa iz te bolezni prišla ven veliko boljša oseba kot sem. Sem že. Delam veliko na sebi in naučila sem se tudi že dosti o negi kože. Pri tem se srčno zahvaljujem društvu Atopijski dermatitis, ker organizirate delavnice na to temo, kjer se lahko tudi pogovarjamo in učimo nege.  Od javnega zdravstva zaenkrat nisem dobila nič drugega kot kortikosteroidno kremo in odgovor, da je to neozdravljiva bolezen in da naj se čimprej sprijaznim z njo… Kontrola po potrebi.

Izsek iz mojega dnevnika: “Danes sem dobršen del noči prejokala, tudi sedaj jokam, ko pišem te besede, ker sem si srčno želela doživeti to, da bi se moja miška odstavila sama, ko bo na to pripravljena, telesno in čustveno. Moja koža razpada in moram poskrbeti zase, da si ne pridelam kakšne še hujše situacije. Ker je precej hudo. In če se kaže moja bolezen skozi kožo, kako je šele znotraj mene? Razmišljam tudi kako vse se lahko ta moja telesna situacija manifestira pri hčerki skozi mleko. Trudim se na vse moči že štiri mesece kot levinja, da se pozdravim in najdem vzrok te bolezni, pa je čedalje slabše. Hčerki želim najboljše. Tako dolgo sem čakala, da sem postala mama. Rada bi naredila vse kot je treba.”

Iva

No comments

O društvu

Društvo Atopijski dermatitis je samostojno, prostovoljno in nepridobitno združenje oseb z Atopijskim dermatitisom ter njihovih bližnjih.

Skupni cilj društva in članov je dvig kvalitete življenja obolelih z atopijskim dermatitisom in deljenje izkušenj za lajšanjem fizičnih in prihičnih simptomov, ki jih ta bolezen prinaša.

Kontaktiraj nas






Kontaktni Podatki

Medvoška cesta 3, 1215 Medvode

070 430 527

drustvoad@gmail.com