Alergološki pregled – upanje, ki izgine…

307 Views

Vsake pol leta nas čaka alergološki pregled. Sicer načeloma tudi sproti (ko je koža res lepa) poskušamo sami testirati ali je morda kakšna alergija oz. intoleranca že minila, ampak načeloma z velikimi pričakovanji pričakujemo testiranja (kljub njihovi visoki nezanesljivosti, sploh pri majhnih otrocih).

Čakamo, upamo, si želimo…

Tokrat je bila zadeva takšna, da smo imeli oba naša atopika naročena skupaj in smo se skoraj v popolni družinski zasedbi odpravili na pregled.

Že nekaj dni vnaprej sem potihem razmišljala, kako bi bilo super, če bi vsaj mlajšemu kakšna od zadev izzvenela oz. da bi s starejšim delila enako diagnozo, enake stvari, na katere sta alergična/občutljiva. Kako zelo bi nam to olajšalo vsakodnevne obrede prehranjevanja, kakršnekoli obiske in izlete izven doma, na sploh življenje…

Ah ja, človek lahko sanja in upa, kajne?

Vsakič opravljamo krvne teste, kožne pa takrat, ko je koža v redu. Tokrat smo pri obeh opravljali vse. Čeprav izvidov krvnih testov še nismo dobili, pa je takoj po kožnih postalo jasno, da enostavno nimamo sreče….

Diagnozo atopijskega dermatitisa, alergij in potencialne astme vsekakor sprejemam kot del mojih mlajših dveh otrok. Ne pričakujem čudežev in sem tudi mnenja, da je življenje lahko dovolj kvalitetno tudi kljub vsemu temu.

Ampak samo vsake toliko pa si drznem upati, da bi stvari vendarle vsaj malenkost postale lažje (daleč od tega da bi bilo enostavno, ampak malenkost lažje pa vendarle…). Da bi od nekih sedmih alergenov jih pa morda ostalo samo šest, ali pa celo pet…

Pregled je mimo, rezultati so jasni, nasmešek na obrazu je samo slika, ki te spremlja čez preostanek dneva, v tebi pa obup, razočaranje, žalost in vprašanje, kako bomo zmogli naprej? Pa si vsakič rečem, da se ne bom pustila, ampak me potem sesuje bolj kot bi si želela…

Ne gre za stanje, ki traja, nisem narejena tako, da bo obupovala prav dolgo. In kako naprej? Hja tako kot do zdaj, ampak takile trenutki slabosti pridejo in me sesujejo čisto…ko si drzneš upati…

Ko sicer sprejemaš situacijo v kateri si in veš, da se nima smisla spraševati zakaj, ampak pač narediš najbolje kar znaš, za svoje otroke, zase. Ampak ravno v tej situaciji, ko si drzneš upati in razmišljaš, da bi morda lahko postalo lažje, takrat za trenutek vidiš, kako zelo si utrujen, koliko truda gre za zagotavljanje optimalnih pogojev za rast in razvoj otrok, zdravih otrok, kaj šele tistih s posebnostmi.

Vsega so vredni, brez dvoma!! Spreminjala ne bi čisto nič in tukaj mislim na čisto vsako posebnost, drugačnost ali “običajnost”, ki jo moji otroci prinašajo s seboj. Vem, da tiste vredne stvari niso nikoli enostavne, ampak vse to še vedno ne preprečuje tega, da si včasih mislim, da pa bi lahko bile (samo potem jih najbrž ne bi znali ceniti ;-)).

Zelo hitro so stvari spet, takšne kot so bile pred pregledom. In do naslednjega pregleda ali domačega testiranja niti ne bom razmišljala o možnosti, da je morda kaj izzvenelo. Si bom pa najbrž takrat potem spet upala upati, kljub tveganju, da me lahko spet čakata razočaranje in žalost.

No comments

O društvu

Društvo Atopijski dermatitis je samostojno, prostovoljno in nepridobitno združenje oseb z Atopijskim dermatitisom ter njihovih bližnjih.

Skupni cilj društva in članov je dvig kvalitete življenja obolelih z atopijskim dermatitisom in deljenje izkušenj za lajšanjem fizičnih in prihičnih simptomov, ki jih ta bolezen prinaša.

Kontaktiraj nas






Kontaktni Podatki

Medvoška cesta 3, 1215 Medvode

070 430 527

drustvoad@gmail.com