Darja: “Moram se skrivati v hiši…”

409 Views

Juhuhu in je spet pomlad tu. Končno so spet dnevi daljši, noči krajše in tu je tudi sonce, ki nas po mrzli zimi ogreje ter po koncu dneva težko spet zvabi v hiše. Ljudje tople bunde zamenjajo z jopicami in vetrovkami, debele puloverje pa s tanjšimi majicami. Pomlad prebudi naravo, saj v tem letnem času gozdovi zopet pozelenijo, travnike pa krasijo številne pomladanske cvetlice.

Kot vsi ljudje tudi mene žene, da bi čim več časa preživela zunaj vendar kot bolnik za atopijskim dermatitisom, astmo in alergikom na cvetni prah in vse živo kar se v pomladi prebuja mi to dostikrat ni omogočeno…

Najhuje mi je, ko začne pihati topel pomladni veter in čeprav bi ga še tako zelo rada duhala, se moram skrivati v hiši, saj sem tako manj izpostavljena kožnim reakcijam in vsem nevšečnostim. Dostikrat gledam skozi okno ljudi, ki se sprehajajo in uživajo v prvem toplem soncu, tekajo po travnikih, duhajo in nabirajo prve cvetlice in začnejo z opravili na prostem. Ti ljudje sploh ne vedo kako so srečni, da so lahko tako zunaj in ne bodo imeli nobenih posledic.

Meni, če se ob vetrovnem dnevu zadržujem zunaj, takrat veter še bolj intenzivno spiha vse te alergene v obleke, lasišče in na kožo, kar mi pušča posledice. Saj ne, da bi samo kihala, težje dihala in imela srbeč občutek v očeh, za povrh me začne vse srbeti in dobim neprijetne izpuščaje po telesu, ki neizmerno srbijo in na pogled niso ravno najlepši.

Zaradi tega, ko si ostali ljudje oblačijo tanjša oblačila nekateri celo kratke rokave in kratke hlače si jaz oblečem pulije z dolgimi rokavi, tanjše šale, da si z njimi prikrijem neprijetne reakcije, ki mi jih  prinese prebujajoča se narava.

Nato pa zapade dež. No takrat pa grem jaz ven, ker dež izpere cvetni prah in tudi lažje zadiham. Morda se takrat kmet jezi ker mu je ostala še katera njiva za pripraviti vendar tudi tu in tam narava poskrbi zame. Tudi meni bi bil vseeno ljubši sprehod od sončnem vremenu ob pogledu na sosednjo njivo kako jo kmet pripravlja.

Spomnim se dogodka, ko sem ob vetrovnem vremenu pri cca. 17 stopinjah drvela iz službe in mi je sodelavka rekla: »Darja, kaj se pa greš, da nosiš kapo, saj je zunaj vroče.« Jaz sem nosila kapo, da ne bi veter spihal ves cvetni prah v moje lasišče, saj sem že imela lasišče vse ranjeno, katero me je zelo peklo in  bolelo. Kaj naj povem takim ljudem? Ponavadi se nasmehnem in ne rečem ničesar, a v srcu me vseeno zaboli.

Darja

No comments

O društvu

Društvo Atopijski dermatitis je samostojno, prostovoljno in nepridobitno združenje oseb z Atopijskim dermatitisom ter njihovih bližnjih.

Skupni cilj društva in članov je dvig kvalitete življenja obolelih z atopijskim dermatitisom in deljenje izkušenj za lajšanjem fizičnih in prihičnih simptomov, ki jih ta bolezen prinaša.

Kontaktiraj nas






Kontaktni Podatki

Medvoška cesta 3, 1215 Medvode

070 430 527

drustvoad@gmail.com